Tudi letos na začektu julija v španski Pamploni poteka festival San Fermin, festival, posvečen t. i. zaščitniku mesta, ki množice avanture željnih z vsega sveta privablja predvsem zaradi tradicionalnega teka pred biki. Privilegij sodelovanja je bil dolga leta samo moški, od leta 1974 pa v Pamploni pred biki lahko tečejo tudi pripadnice lepšega spola.
Udeleženci po ulicah Pamplone, mestu z okoli 200.000 prebivalci na severu Španije nedaleč od meje s Francijo, tako dnevno en teden po 849/850 metrov dolgi poti, ki vodi do končnega cilja, bikoborske mestne arene, sodelujejo v teku pred množico bikov, ki, kot je videti vsako leto, kot kopitarji zdrsujejo na drsečih tlakovcih, padajo ter so prav tako ali celo bolj prestrašeni kot tekači. Zadnja smrtna žrtev je bil moški leta 2009, večinoma pa imajo zdravstveni delavci v času festivala dnevno največ opravka s poškodbami zaradi padcev sodelujočih.
Kljub nasprotnikom festivala in borbi varuhov pravic živali proti mučenju ter pobijanju bikov v bikoborski areni (corridas de toros) festival tradicionalno izvedejo vsako leto, na ulicah pa v tem tednu izstopajo pasivni opazovalci ali aktivni prostovoljni ulični udeleženci, ki so večinoma oblečeni v bela oblačila z rdečimi rutami in pasovi in ki upajo, da jih kljub izzivanju bik ali biki ne bodo pohodili ali celo ob priložnosti nataknili na ostre rogove.
S Pamplono in z njenim utripom je (bil) tesno povezan tudi Ernest Hemingway in v tem obdobju družabnih omežiij, digitalizacije in trajnih političnih ter dnevnih evropskih oz. svetovnih družbenih kriz je še vedno (morda vsaj zaradi splošne razgledanosti) priporočljivo prebrati njegovo knjigo The Sun Also Rises oz. roman Sonce vzhaja in zahaja.