Ponedeljek, 11. decembra 2017, 14.07

Bistvo je, da se bolniku pošteno pove, kakšne so možnosti

Vsak kirurg, ki se ukvarja s katero koli vejo estetske kirurgije, se mora zavedati, kje so meje, tako kot se mora kirurg zavedati, katerega človeka lahko reši iz posameznih situacij, je med drugim v pogovoru povedal asistent Borislav Vrbanec, dr. med., specialist kirurg.


Kako to, da ste se po srednji šoli odločili ravno za študij medicine? Je bila odločitev izključno vaša ali pa je na to vplival še kdo ali pa kak dogodek?

To vprašanje so mi že večkrat zastavili. Moja mati je bila medicinska sestra, edina taka oseba v moji rojstni vasi. V navadi je bilo, da kdor je potreboval pomoč, ni šel takoj k zdravniku, ampak je najprej prišel do nas. Tako je bilo v mojem otroštvu in pozneje gotovo nekaj tisoč srečanj z nesrečami ali s srečami ljudi. In ker mama ni imela vozniškega izpita, sem jo pogosto s »fičom« vozil po vasi na obiske, da je poskrbela za bolnike, in sem videl odprte rane, novorojenčke, umrle, stanja po operacijah, kajti zmeraj sem tudi jaz bil povabljen v hišo. Ko sem bil star sedemnajst let, sem ostal sam doma, ker so starši odšli na počitnice. Zjutraj sta mi mlada mama in oče prinesla svojega triletnega otročička, ki je bil ves krvav, ne vedoč, da sem sam doma. A sem rekel, da mame žal ni doma, vendar me nista poslušala, v strahu in zmedi sta prišla v kuhinjo in mi otroka položila na mizo. Preprosto sem šel po mamino torbo, vzel »tupferje« in razkužila, in medtem ko sem se pogovarjal z njima in jima dopovedoval, da žal ne morem pomagati, ker mame ni doma, sem že očistil rano in se je izkazalo, da se je otročiček samo opraskal po žici, na katero je padel. Rano sem mu torej očistil in jo povil. Odšli so pomirjeni domov, in ko sem se zvečer vrnil, je bilo pred vrati prisrčno darilo – jajca, domača smetana in malo sira, kar sem spravil v hladilnik. Nisem vedel, od koga je, potem pa sem pomislil, da je to gotovo od teh ljudi. Ko so se starši vrnili, sem jim razložil zgodbo, nakar je mama dodala: »Meni pa se zdi, da boš ti zdravnik.« To je bil trenutek, ko sem že začel počasi verjeti vase in morebitni poklic.

Že v gimnaziji sem torej usmerjal vse te poti proti študiju medicine, brez težav sem opravil sprejemni izpit, v petih letih sem diplomiral in prav tako v petih letih opravil tudi specializacijo. Tako sem bil že pri tridesetih specialist kirurg, kar je danes v Sloveniji nemogoče. Specializacijo sem opravil v Ljubljani. Po študiju sem seveda bil najprej v vojski, v vlogi garnizonskega zdravnika v koprivniški kasarni. Med služenjem vojaškega roka me je obiskal prijatelj iz Varaždina, povedal mi je, da je v Murski Soboti prosto mesto specializanta kirurgije. Lahko bi se sicer zaposlil v domačem kraju kot splošni zdravnik. Ko je človek star petindvajset let, si želi službe in finančne neodvisnosti od staršev. Naslednji teden sem se oglasil tudi v bolnišnici in me je pokojni kirurg Borovšak takoj sprejel. Tako se je moja pravljica začela in končala. En teden po vojski sem bil doma in sem že prišel v službo na še stari kirurški oddelek v Mursko Soboto.


Po diplomiranju ste se kot doktor medicine specializirali ravno za zahtevno medicinsko področje, kot je kirurgija. Zakaj? 

Nisem hotel biti kirurg, ampak internist, kardiolog. Za diplomsko nalogo sem izbral področje kardiologije, ker sem sebe videl v tem. Imel sem srečo, da sem bil v odlični skupini profesorjev in znanstvenikov, katerih dosežki na medicinskem področju so bili primerljivi z današnjimi. Moj prispevek je bil majhen, ampak profesor je rekel, da je to lahko osnova za dober magisterij in doktorat. A ko sem prišel kot stažist v varaždinsko bolnišnico na kardiologijo, sem ugotovil, da so bili odnosi med ljudmi katastrofalni, nihče se z nikomer ni pogovarjal in je bilo mučno hoditi v službo. Naslednja dva meseca sem preživel na kirurškem oddelku, kjer so se dogajale konkretne stvari v operacijski dvorani in so dnevi minevali kot minute, zato odločitev ni bila težka. Kot stažist sem že opravil veliko operacijo – amputacijo dojke po karcinomu, kar se mi zdi še danes nemogoče in me še danes čudi začetniku dovoliti izvesti tako operacijo.

»Tudi ko je nekdo že dolga leta kirurg, se v določenih okoliščinah nehote dvigne adrenalin, a mora kljub vsemu ostati zbran, najbolj od vseh v ekipi, in oceniti možnosti, izbrati najracionalnejše poti, predvsem tisto, ki vodi k cilju.«


Kako pa je danes s specializacijo doktorjev medicine za kirurgijo v Sloveniji? Ste tudi mentor specializantom, asistent na medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. Kako poteka in koliko časa običajno traja, da uvedete nekoga v samostojno kirurško delo v bolnišnici?

Danes je področje specializacije kirurgije podaljšano s petih na šest let, delno upravičeno, delno, po naših ocenah, skorajda ne. Ko smo vsi hodili po svetu in spremljali, kako tam poteka trening, »dril« za dobrega kirurga, smo ugotovili, da ni milosti. Predpišejo vam realno število operacij, ki jih morate izvesti, npr. število operacij glave, prsnega koša, trebuha, okončin, in zanimivo je, da se to upošteva. Ko sem bral program specializacije naših današnjih specializantov, v katerem je določeno, koliko bi morali opraviti posegov, sem ugotovil, da je to skorajda nemogoče. O tem smo se pogovarjali tudi v Fidesu, zdravniškem sindikatu, pri katerem sem član glavnega odbora in kjer se pogovarjamo o bolečih stvareh oziroma problemih zdravništva v državi. Ugotovili smo, da če bi v tem letu vsi specializanti morali opraviti predpisani program, noben specialist kirurg ne bi mogel izvesti nobene operacije. Gre za nekakšno farso glede števila posegov, ker ga noben specializant ne doseže. Del specializacije poteka v lastni ustanovi, del pa v kliničnih ustanovah, to je na terciarni ravni, in ko specializant pride v drugo ustanovo, je potrebnega nekaj časa, da ga spoznajo, potem pa že gre na drug oddelek, kjer se vse začne znova.


Nedvomno še danes velja, da je največji kapital tisti, ki ga prineseš iz svoje ustanove. Pozneje se namreč nima časa nihče več ukvarjati s teboj. Velikokrat me specializanti in stažisti povabijo na zabave, kar je presenetljivo, ker sem pogosto tam najstarejši (smeh), a me povabijo verjetno zato, ker se mi s tem zahvalijo, verjetno da sem se jim posvetil in jim prisluhnil, da sem si vzel čas. Nimam ambicij za učitelja oziroma profesorja, ker tega iz našega okolja ni mogoče izvajati, razen če bi se preselil v Maribor ali Ljubljano. Vem pa, kaj pomeni mladega zdravnika naučiti osnovne stvari, da zna na primer odstraniti šive, saj je to na videz preprosto, v resnici pa ni, kajti ko to poskusi sam, se mu roke tudi zatresejo. Tudi iglo je mogoče zabosti v model, ko pa pride majhen otrok na mizo, že ni tako preprosto. Velikokrat se niti ne zavedajo, da imajo zdaj zadnjo priložnost razrešiti nekatere dileme. Eni to cenijo, verjetno bi moral med specializacijo vsakdo svoj del vloge izpolniti (pediater, internist) in prepričan sem, da bi vsi splošni zdravniki danes bili pogumnejši in več bi bilo tudi zaupanja vanje. 

Menim, da problem naše medicine ni v sekundarnih in terciarnih ravneh, ne v bolnišnicah in kliničnih bolnišnicah, ampak je dejansko v splošni praksi. Splošni zdravniki so zelo obremenjeni in jih tudi občudujem, ker imajo v ambulanti vsak dan petdeset bolnikov. Sam v bolnišnični ambulanti delam enkrat na teden, kar je zame najtežji del, za splošnega zdravnika pa je tak vsak dan. Včasih moram miriti še svoje kolege, čeprav vem, da ni prav, ker splošni zdravnik napiše napotnico in pošlje bolnika naprej. A se vprašam, ali bi bili mi kaj boljši. Ko bomo dosegli povprečno število zdravnikov v Sloveniji, ko jih bo vsaj dvakrat več, ko bo vaš splošni zdravnik vaš prijatelj in bo imel v ambulanti deset bolnikov, ko ga boste lahko brez slabe vesti poklicali po telefonu, da potrebujete recept, da ima otrok vročino itd., bo naša medicina taka, kot je treba, in bo poceni, prijazna in učinkovita.

»Kirurg mora biti včasih nekaj ur neprekinjeno v prisilni drži in popolnoma priseben. Tega marsikdo ne verjame in ne razume.«


Koliko torej povprečno traja, da specializanta praktično uvedete v delo kirurga? 

To je različno. Eni so za kirurško delo sposobni takoj, eni pa nikoli. Ni težko izvesti kirurškega posega, ampak se zanj odločiti. Odločitve so torej vedno najtežje. Specializant bi moral že od prvega dne naprej razmišljati, kot da je sam v določeni situaciji, kot da me ni zraven. Kot mentor pa ga seveda lahko opazujem, svetujem, spremljam, mu pokažem in mu seveda asistiram pri vsakem večjem posegu. Kot mentor lahko precej hitro ocenim, ali so povezave med glavo in rokami specializanta ustrezne, torej, ali ima dobre motorične sposobnosti. Zase lahko povem, da mi je najlažje, ko poseg opravim sam, ker to naredim najhitreje, najracionalneje in se najmanj obremenjujem. Najtežje je torej nekoga učiti, ga spremljati in biti zraven. Dolgoročno ga je treba spodbujati, da zapusti varno gnezdo in se poda na pot samostojnosti. 


Se zgodi, da kdaj specializant zamenja začeto specializacijo?

Se, kar je pravilno, ampak to ni pogosto. Za zdravnike je značilno, da so trmasti ljudje. Če pa na primer kdo ob operacijski mizi petkrat kolabira, ni realno, da vztraja pri operativni stroki. V medicini je seveda veliko drugih področij, kjer je mogoče delati in kjer ni neposrednega opravka s krvjo in težkimi odločitvami.


Specializacija za kirurga torej ni preprosta, vsakdanje delo pa je odgovorno.

Menim, da je ena od zahtevnejših, predvsem zato, ker se zelo pogosto odloča o življenjih oziroma o usodi človeških teles. Take situacije se pojavijo nemalokrat. Tudi ko je nekdo že dolga leta kirurg, se v določenih okoliščinah nehote dvigne adrenalin, a mora kljub vsemu ostati zbran, najbolj od vseh v ekipi, in oceniti možnosti, izbrati najracionalnejše poti, predvsem tisto, ki vodi k cilju. K sreči pri vsem sodeluje tudi anesteziolog, ki odtehta velik del bremena in odgovornosti glede vitalnih funkcij človeškega organizma, seveda pa je pomembna tudi zbranost preostalega osebja.


S katerimi petimi besedami ali besednimi zvezami bi opisali odlike dobrega kirurga, ki bi mu vi povsem zaupali v obrnjeni vlogi, torej, če bi bili sami pacient?

Umirjenost, zbranost, zanesljivost, strokovnost in to, kar vsi pričakujemo – empatija, humanost, da vas zdravnik razume in dojema, da je vsaka situacija drugačna, da stvari rešuje tudi z besedo, s pogovorom, ali pa tudi tako, da včasih ne pove ničesar.

»Menim, da je estetska oziroma kozmetična kirurgija v Sloveniji poštena in da želje po popravkih, ki si jih ljudje želijo, niso nerealne. Se pa zgodi tudi to, kajti zahteve ljudi so včasih tudi nemogoče.«


V lanskem letu ste na področju abdominalne kirurgije – operacije žolčnih kamnov prejeli priznanje Zdravniške zbornice Slovenije Kakovost v zdravstvu 2009. Uvrščeni ste torej med zdravnike, ki so med najboljšimi v državi po več kazalnikih kakovosti. Kako bi ocenili slovenski zdravstveni sistem glede dostopnosti in kakovosti storitev na vašem ožjem področju dela v Sloveniji?

Večina zdravnikov ve, kje je ključna ovira ali nezadovoljstvo in problem slovenskega zdravstva. To ni problem sekundarnih in terciarnih dejavnosti, torej ne bolnišnic in kliničnih bolnišnic, ampak problem splošne prakse, kot sem omenil že prej. V Sloveniji je najmanj zaposlenih zdravnikov na število prebivalcev v primerjavi z drugimi državami v Evropski uniji. Te številke bi bilo treba najbolj projicirati na primarni ravni, na kateri bi moral imeti splošni zdravnik večjo vlogo ter več prostora in časa za bolnika. V zdajšnjih pogojih svojega poslanstva ne more opravljati tako, kot bi ga moral. In se čudim, da sistem sploh še deluje. S tako malo zdravniki kljub temu peljemo celotno medicino v državi tako, da kljub vsemu ni na zadnjem mestu v primerjavi s preostalo Evropo, po kateri se zgledujemo. Če npr. natakar ne more postreči na terasi s petimi gosti, to ne more biti dobra terasa, čeprav je natakar odličen in je tudi ponudba odlična. Podobna prispodoba velja tudi za zdravstvo. V evropskih in ameriških bolnišnicah na primer ni ambulant, ker te ne spadajo v bolnišnico, pri nas pa je ravno nasprotno – imamo oddelke, izvajamo operacije in ogromno, daleč preveč, delamo v bolnišnični ambulanti. Opravljamo torej delo splošnega zdravnika na sekundarni ravni, kar nas v bolnišnicah zelo bremeni. Ko se bo to spremenilo, sem prepričan, da bo slovensko zdravstvo rešeno iz zadrege, v kateri je zdaj. In kar je največji absurd, ta vložek ni velik. 

Za odprtje ordinacije splošnega zdravnika ne potrebujete drage aparature. Določene pereče zadeve je torej mogoče zelo preprosto rešiti. 


K rešitvi tega problema bodo verjetno prispevali tudi novi diplomanti mariborske fakultete.

Letos dobivamo prve diplomante medicine iz Maribora. Ko sem pred dvajsetimi leti prišel v Slovenijo, je že bil problem, saj je na ljubljanski medicinski fakulteti diplomiralo toliko študentov, kolikor se je upokojilo zdravnikov. Šele zdaj dobivamo prve diplomante mariborske medicinske fakultete in šele po štirih letih bomo dobili prve specialiste družinske medicine, šest let pa je še treba, da bomo dobili specialiste operativnih strok, da bi lahko zapolnili vrzel okoli 700 manjkajočih zdravnikov, pa bo potrebnih še naslednjih sedem do deset let. To statistiko lahko naredi dijak v gimnaziji. Sami zdravniki ocenjujemo, da že racionalno ne moremo še bolj racionalizirati, in sistem v zdravstvu se res lahko sesuje. Zdravstvena zavarovalnica je postala agresivna, pričakuje, da bodo čakalne dobe kratke. Ampak zdravniki ne moremo in ne smemo več spremeniti veliko tega; če npr. operacija kile traja eno uro, ne more trajati pol ure ali deset minut – za zavarovalnico mogoče –, in tu stroka ne more popustiti. Uprla se je tako, da so že na primarni in sekundarni ravni določeni normativi – za določen poseg, intervencijo, ambulantni pregled se točno ve, koliko časa je potrebnega, posledica tega pa je, da se bo natanko vedelo, koliko zdravnikov manjka. Saj to že zdaj vemo, dobro ve tudi naš minister, a se o tem, verjetno iz političnih razlogov, ne govori na glas.


Kirurgi ste s svojim delom precej na očeh javnosti, saj se nikoli ne ve, kdaj bo kdo potreboval kako operacijo. Kako je s strokovnim nadzorom dela kirurga med operacijo v zdravstvenih ustanovah?

Prva raven nadzora pomeni, da ni posega, ki bi ga lahko opravil en kirurg, skoraj pri vsakem posegu je potrebna vsaj ena asistenca zdravnika. Sodeluje torej določen tim, ki je npr. v tujini že kar strogo opredeljen, npr. pri večjem kirurškem posegu morata biti dva specialista, en specializant ali študent, ena ali dve instrumentarki. To je že standardno in je nedvomno največja varnostna varovalka. Že pred posegom okvirno vemo, kaj bomo pri posameznem bolniku naredili. Gre torej za protokol, ki ga je treba na koncu posega v celoti in natančno opisati ter časovno tudi opredeliti. Na koncu je torej zadeva preverljiva na dveh ravneh – na ravni asistence (oseb, ki so zraven) in konkretnega opisa operacije.

Obstaja pa tudi nadzor kolegov oziroma strokovnega nadzora iz drugih ustanov. Pri nas je vloga predstojnika manjša kot npr. v tujini, predvsem v Nemčiji. Če kar koli odstopa od protokola, je predstojnik tisti, ki dovoli, ali je kaj mogoče izvesti ali ne. Operacije so dorečene do centimetra natanko, kot je npr. polet z letalom določen z natančnim programom. Torej je zelo malo »umetniške svobode«. Ko gremo v neznano situacijo, npr. v primeru rakaste tvorbe, nikoli ne vemo, kaj nas čaka, a kljub vsemu temu so v stroki določeni standardni postopki, a ne na državni, ampak mednarodni ravni. Natanko tako, kot izvedemo operacijo v soboški bolnišnici, jo npr. izvedejo v bolnišnici v Houstonu s 130.000 zaposlenimi – v korak, »step by step«, kot da bi gledal svoje roke na zaslonu. Saj se upravičeno vsakdo boji, tudi sam sem bil na operaciji in me je bilo strah, a ker poznam dejstva, ki so povezana z delom anesteziologa in kirurga ter preostalega osebja, se načeloma ni treba bati, da bi se kaj zgodilo. Če nekomu uspeva bolj, drugemu manj, so to le finese, ki jih prinašajo izkušnje ali čas. Vse standardne postopke privzgajamo tudi specializantom.

»Nedvomno še danes velja, da je največji kapital tisti, ki ga prineseš iz svoje ustanove. Pozneje se namreč nima časa nihče več ukvarjati s teboj.«

Kadar gre za rutinski postopek, je seveda najmanj stresa in je mogoče med operacijo poslušati tudi glasbo in se pogovarjati. Kdor je začetnik, pa je seveda praviloma pod stresom. Žal pa so med posegom večkrat tudi nepričakovane situacije – anomalije, spremenjene okoliščine, zato smo dogovorjeni, da če se zadeva kakor koli zaplete, je treba zbrati najbolj izkušen tim, ne glede na to, ali so člani tima v ambulanti ali v mali operacijski ali pa tudi doma. To je vsekakor dober občutek solidarnosti in nas združuje v celoto oziroma opredeljuje kot kolektiv.

Včasih se tudi zgodi, da morajo medicinske ekipe urgentno iz enega centra priti v drugega. Tudi mi smo že imeli primer, ko smo poiskali pomoč iz Maribora ali UKC Ljubljana, ali pa so me klicali iz druge ustanove po telefonu zaradi nasveta pri odprtem trebuhu. Imeli smo tudi primer vbodne poškodbe srca in smo poklicali po telefonu dr. Gregoriča, zdaj zaposlenega kot kardiokirurga v Houstonu, da bi nam svetoval, kaj naj naredimo, ker to delamo enkrat na deset let, za bolnika pa ni bilo možnosti, da bi ga transportirali v nadrejeno ustanovo. To je bila takrat edina možna in najboljša rešitev in zadeva se je dobro razpletla. 


Kot dolgoletni kirurg v javnem zdravstvenem sistemu ste se odločili tudi za zasebno dejavnost na področju estetske kirurgije. Kako dolgo ste razmišljali o tem koraku in zakaj ravno estetska kirurgija?

Včasih so ljudje presenečeni in sprašujejo, kaj je estetska oziroma kozmetična kirurgija. Že prvi minimalni invazivni poseg, ne glede na to, kje je izveden, je estetski poseg. Prav tak poseg pomeni ne škodovati človeku s posledičnimi brazgotinami. Vsaka brazgotina na človeku je neko sporočilo, neprijetnost, ki vzbuja asociacije na kak dogodek, celo če je na vidnem delu telesa. Če se temu lahko izognemo, smo naredili estetski poseg. V ožjem kontekstu pomeni estetska kirurgija nekaj več – spremeniti oziroma postaviti boljša razmerja delov telesa, popraviti napake, ki jih je naredilo življenje ali genetika. Zmotno je prepričanje, da je plastična kirurgija asociacija na estetsko kirurgijo. Dejstvo je, da se ta stroka najbolj ukvarja s kožo in podkožjem in ima največje zasluge za vse premike. Vendar, nos vam bo najbolje popravil nekdo, ki ga operira vsak dan. Enako je z operacijo trebuha, torej bo to najbolje opravil tisti, ki se s kirurgijo trebuha v celoti ukvarja vsak dan. In estetska kirurgija izvira iz želja ljudi, kot družba smo dozoreli, smo bogatejši in začeli smo premišljevati tudi o sebi. In marsikateri bolnik po operaciji me vpraša, ali bi mu lahko odstranili odvečno kožo, ki je po operaciji videti grda. Pomen estetske kirurgije v tem primeru je torej dvojni. Ob istem posegu (ko rešujemo neko funkcionalno motnjo) dosežemo še estetski učinek, seveda ob istem trpljenju in razmeroma istem strošku. Če nekomu odpravite odvečno kožo, ki se je nabrala npr. po težkih porodih ali naglem hujšanju, ste opravili enako pomemben poseg, kot če bi mu izdrli trn iz boleče pete. Zato sem se odločil, da se je treba začeti ukvarjati tudi s tem.

»Vendar, nos vam bo najbolje popravil nekdo, ki ga operira vsak dan. Enako je z operacijo trebuha, torej bo to najbolje opravil tisti, ki se s kirurgijo trebuha v celoti ukvarja vsak dan.«

Največ posegov smo v mojem studiu estetske kirurgije v Moravskih Toplicah opravili na trebuhu in okončinah ter tudi dojkah. Zelo blizu smo ukvarjanju z onkoplastiko, da bi torej po odstranitvi tumorjev ne ostala nepotrebna invalidnost na dojki. To je mogoče velikokrat odpraviti preprosto in istočasno z vsadki ali pa drugo dojko prilagoditi tisti, ki je zaradi odstranitve tumorja zdaj manjša. 

Če govorim le o estetski oziroma lepotni ali kozmetični kirurgiji (Američani rabijo izraz »cosmetic surgery«), lahko rečem, da gre za drugačno, pozitivno energijo, kajti bolnik si poseg želi. Če pridete na operacijo z vnetim slepičem, si tega ne želite in ste podrejeni vlogi, nimate izbire. Tu pa se lahko pogovarjamo o tem, kakšne so možnosti in kaj lahko naredimo. Vsak dan se ukvarjamo z nesrečami ljudi, po dvajsetih letih se že nabere veliko vsega, in ko pridem včasih domov, rečem, da danes nisem slišal ničesar lepega – sama muka in nesreča. Ko nekomu odstranite maščobo z bokov, pa je praviloma zelo srečen, in tako na nek način zapolnim praznino, ki jo pogrešam pri vsakdanjem delu v bolnišnici.


Pri estetski kirurgiji je zelo poudarjeno, da je prej nesrečni in nezadovoljni pacient po posegu srečen in zadovoljen s svojim videzom v ogledalu in tudi na splošno. Kako pa je s tem pri mlajših osebah, ki se zanimajo za estetske posege? Čedalje pogosteje je namreč mogoče prebirati in videti zgodbe o zelo mladih, tudi še nepolnoletnih osebah, ki si želijo opraviti kak poseg s področja estetske kirurgije. 

Ko sem bil nekaj mesecev v Združenih državah Amerike, sem tam srečal veliko več mladih kot pri nas. Načeloma pa se vsi izogibamo posegov, dokler se rast ne konča. To se pri nas ujema tudi s polnoletnostjo, ko se posameznik za operacijo lahko odloči sam ter zanjo tudi odgovarja in podpiše soglasje. S kirurgijo obraza se načeloma ne ukvarjam, saj menim, da posege na očeh najbolje opravi okulist, na ušesih, nosu in ustnicah pa otorinolaringolog. Korigiramo pa lahko področje obraza pri osebah, in sicer s povsem neinvazivnimi kirurškimi posegi, npr. s polnili ali z botoksom. Gre za majhne spremembe, a veliko zadovoljstvo osebe. To ni prava kirurgija, ampak injekcijska terapija, ki jo lahko izvaja ambulantno vsakdo, ki ima pogoje za to oziroma je opravil ustrezno izobraževanje.  


Kaj pomeni, ko kot kirurg pravite, da si prizadevate za bolniku prijazno laparoskopsko kirurgijo, na primer v abdominalni ali estetski kirurgiji? 

Lansko jesen je bil opravljen poseg skozi popek. Šlo je za operacijo žolčnika skozi en »port«, tako da na telesu ne ostane nič vidnega. Osebno menim, da ne gre za ne vem kakšen napredek, gre predvsem za različico. Temu so prilagojeni instrumenti, potek okrevanja pa se bistveno ne spreminja. Bistvena pa je razlika, če naredite minimalni invazivni poseg namesto klasične operacije. Pomembno je, da ne naredite velike škode na trebušni steni, prsnem košu. Z minimalnim invazivnim posegom vedno rešujete samo problem, ki je. Teoretično lahko danes laparoskopsko operacijo žolčnika, če je vse idealno, opravimo v desetih minutah (mislim le na kirurški del) in je vseeno, skozi koliko luknjic, kajti anestezija je v vseh primerih enaka, ravno tako pooperativni potek. 


Splošno znano dejstvo je, da so tudi v Sloveniji ženske tiste, ki se večinoma odločajo za različne posege estetske oziroma lepotne kirurgije. Kako se odraža t. i. problem pacientkinih pričakovanj, ko si želi postati to, kar je npr. videla kje na sliki, v filmu ipd.? 

Pomembno je, da v nekem trenutku realno ocenite stvari, ker iz tega lahko izhajajo številni problemi, povezani s končnim rezultatom. Vsak kirurg, ki se ukvarja s katero koli vejo estetske kirurgije, se mora zavedati, kje so meje, tako kot se mora kirurg zavedati, katerega človeka lahko reši iz posameznih situacij. To je bistvo, da se torej bolniku pošteno pove, kakšne so možnosti. To, kar gledamo na televiziji, pogosto ustvarja podobo, da ni situacije, ki v estetski kirurgiji ne bi bila izvedljiva. Vendar to ni realno, saj je prej namenjeno popularizaciji nečesa, od česar danes Amerika živi, a to je filmska industrija. Prepričan sem, da svojemu otroku npr. ne bi dali podaljšati spodnje čeljusti, ker ne ustreza idealni simetriji obraza. V Ameriki pa je to dopustno. Tudi medenice si gotovo ne bi dali razbiti, da ne bi bila tako široka.

»Na splošno živimo v času, ko sta delo v zdravstvu in tudi drugo intelektualno delo zelo malo cenjena.«

Menim, da je estetska oziroma kozmetična kirurgija v Sloveniji poštena in da želje po popravkih, ki si jih ljudje želijo, niso nerealne. Se pa zgodi tudi to, kajti zahteve ljudi so včasih tudi nemogoče. Takim situacijam se izognem že na podlagi komunikacije, če mi npr. zastavijo neskončno število vprašanj po internetu, ali pa po daljšem (nekajurnem …) pogovoru ostane občutek nezaupanja. Taki ljudje nato pogosto iščejo pomoč drugje, in ko dobijo nekaj podobnih odgovorov, se pomirijo, saj spoznajo, da se iz nečesa ne da nekaj narediti. Se pa zgodi, da ko se človek končno začne gledati (in to se zgodi na koncu, neko obdobje namreč traja, da se tkiva prestrukturirajo in zacelijo), opazi stvari, ki jih prej nikoli ni videl, in začne: pa ta centimeter levo, pa dva centimetra desno. To je lahko precej neprijetno, zato je treba take dileme rešiti pred operacijo. V Ameriki pa sem videl marsikaj – osebo, kot bi jo izlili iz kalupa lepotice, pa je bila že sedmič na liposukciji, ko sem vedel, da kirurg nima več česa narediti, ampak je vseeno naredil, ker je tako želela.


Kateri pa so lepotni posegi, po katerih v zadnjem času največ povprašujejo moški?

Tukaj še vedno zaostajamo za razvitim svetom, saj se moški težje odločijo za estetski poseg. Četrtina posegov je opravljena pri moških, najpogostejša je ginekomastija v primeru izrazitih dojk; gre za zaplet oziroma problem, ki ga je mogoče rešiti zelo elegantno, z malo trpljenja, zelo preprosto in dobesedno trajno. Potem so še posegi na trebuhu, liposukcije, manjše in večje abdominoplastike, korekcije brazgotin in podbradek, ki je lahko moteč, a ga je mogoče zelo učinkovito in lepo odpraviti. Vendar pa je največ operacij še vedno pri ženskah, v ospredju so posegi na trebuhu in prsih.


Je kaka razlika med občutki kirurga po uspešni abdominalni operaciji, npr. odstranitvi žolčnika, in estetski operaciji, kot je abdominoplastika ali estetska kirurgija prsi?

Razlika je precejšnja, predvsem zato, ker gre za drugačen odnos. Kadar govorimo o iskanju zdravja, ste v podrejeni vlogi, skoraj nimate izbire, morate pristati na poseg. Sicer si izbirate bolnišnico in kirurga, še vedno je pred vami problem, zaradi katerega ne morete normalno funkcionirati. 

Izhodišče estetskega posega pa je popolnoma drugačno razmerje, to si ljudje želijo, sebe vidijo v novi podobi, praviloma pridobijo samozavest. Velikokrat gre za naravne napake in napakice, ki jih je mogoče res popraviti. Tu gre za pretok popolnoma drugačne energije, pozitivne energije, ker si bolnik operacijo želi. V drugi situaciji, torej iz zdravstvenih razlogov, pa morate operacijo opraviti, ker če je ne boste zdaj, bo čez eno leto za vas še huje in težje. Pri takih operacijah bolniki pogosto odlašajo. Pri estetskih pa kličejo, zanimajo se za termin in ali je poseg mogoče izvesti čim prej.


Najverjetneje je za zahtevni vsakdan in prenatrpane urnike v zdravstvenem sistemu treba imeti precej telesne kondicije in psihične stabilnosti. Katere so vaše priljubljene oblike rekreacije in pridobivanja psihofizične kondicije, če omenimo le športne panoge?

Zaposleni v bolnišnicah v tujini igrajo košarko, plavajo in igrajo tenis. Velikokrat se misli, da je to neka modna muha, da kirurg mora igrati tenis in golf, da mora smučati, ker je to povezano s statusom. Prepričan pa sem, da če niste v zelo solidni fizični kondiciji, določenih situacij skoraj ne morete izpeljati. Prosti čas, ki ga sistem dopušča, je treba izkoristiti za nabiranje moči in kondicije, prav tako za doseganje notranjega miru, kajti le to omogoča dolgo in kakovostno funkcioniranje v sistemu, ne glede na očitke. Če se sam ne bi toliko trudil za ohranitev svojega fizičnega statusa, marsikatera operacija ne bi bila izvedena tako umirjeno in prisebno. Zato tudi svoje kolege animiramo za zimske in poletne športe, organiziramo različna športna srečanja. Imam teniško igrišče v svojem rojstnem kraju, ki sem ga zgradil skupaj s pričo, kajti nekaj časa smo bili v mladosti obsedeni s tem športom, pa še danes nekajkrat letno s posebnim užitkom gremo tja in odigramo partijo tenisa. Tudi moja otroka sta oba športnika, kar mi je všeč. 

Kirurg mora biti včasih nekaj ur neprekinjeno v prisilni drži in popolnoma priseben. Tega marsikdo ne verjame in ne razume, tudi vodilni ljudje v naši ustanovi se tega ne zavedajo. Na splošno živimo v času, ko sta delo v zdravstvo in tudi drugo intelektualno delo zelo malo cenjena. Menim, da se bo to verjetno spremenilo z dozorevanjem družbe in s prihodom novih generacij.


Znano je, da ste javnosti že večkrat predstavili svoje zbirke podvodne fotografije. Odkod vaša afiniteta do fotografije in kaj je tako fascinantnega pri potapljanju in hkrati podvodnem fotografiranju?

Najrajši bi vas vzel s seboj, vas odpeljal tja in bi mi potem lahko sami opisali svoje občutke. Veliko ljudi ima predsodke glede vode, možnosti dihanja pod vodo, ker se tega bojijo, a neupravičeno. To je danes lažje početi kot pred dvajsetimi leti. Fotografija je bila zame skrivnostna želja že v srednji šoli. Kot gimnazijec sem v domačem fotolaboratoriju izdeloval črno-bele fotografije zase in sorodnike. Najraje sem fotografiral otroke, verjetno zato, ker so vedno originalni, ne čutijo prisotnosti aparata, in sem jim fotografije podarjal za rojstni dan. Ko pridem danes v kako hišo in vidim, da je še kaka fotografija, ki je obešena na steni, moja, sem navdušen in je to zame največje plačilo.

»Ko smo lahko kako uro v vodi, je tudi podobno, kot da se nekako vrnemo v maternico, kjer se je začelo naše življenje – v vodi. To je res prvobitni občutek, ki bi ga privoščil marsikomu, kljub zadržkom.«


Prvič sem vstopil v resničen podvodni svet pred desetimi leti, a nisem bil toliko očaran nad njim, kot sem bil dejansko navdušen spet nad otroki pod vodo, saj sta me spremljala sinova, ki sta to sprejemala zelo preprosto. Osebno sem, kot odrasel, šel čez različne strahove in zadržke. Odločil sem se, da ju bom posnel – spremljal sem ju od suhega dela učenja, kompletiranja opreme do prvega potopa, vsega napredka, do časa, ko smo si skupaj šli ogledat prve potopljene ladje in votline. Pred štirimi leti sem fotografije tudi prvič pokazal na predavanju pod naslovom Svet tišine, ki je govorilo predvsem o tem, kako se otrok fantastično počuti pod vodo. Ko sem bil prvič na Rdečem morju, sem ugotovil, da na enem podmorskem stebru obstaja toliko vsega kot v vsem Jadranskem morju, zato sem želel del tega shraniti za spomin predvsem zase in za prijatelje. Človek si zmeraj želi biti dober oziroma teži k perfekcionizmu, zato sem vedno izbiral solidno opremo, ki je bila dostopna mojemu proračunu. Za podvodno fotografiranje je namreč namenjena posebna fotooprema, zaščitena s podvodnim ohišjem, in je zaradi tega precej draga. Pred štirimi leti je bila oprema mnogo slabša, kot je danes, seveda zaradi napredka tehnologije, razlika pa je seveda vidna na fotografijah. Zanimivo je, da skoraj enako tehnologijo uporabljamo tudi pri operativnih posegih.


Torej ste navdušeni nad podvodnim svetom?

Skoraj vsak otrok si želi biti pilot, potapljač ipd.. Kot otrok sem po nemških katalogih gledal le  plavuti in maske, a ni bilo možnosti in tega pri nas ni bilo. Pozneje so sledili študij, specializacija, otroka, mlada družina, zato se to ni zgodilo dovolj zgodaj. Nekoč pa sem med sprehajanjem ob obali izvedel za dva centra, a v enem me neki Nemci verjetno niso razumeli in so me »nagnali«. V drugem sem naletel na prijazne domače ljudi. Naslednji dan sem imel že prve ure potapljanja – kompletiranje  opreme, potop na dva ali tri metre globoko. Počutje bi lahko opisal kot vstop v tretjo dimenzijo, dostop do vesolja, kot občutek, ki ga nikoli nimamo, vendar ga vsi iščemo. Ko smo lahko kako uro v vodi, je tudi podobno, kot da se nekako vrnemo v maternico, kjer se je začelo naše življenje – v vodi. To je res prvobitni občutek, ki bi ga privoščil marsikomu, kljub zadržkom. Treba je zbrati le malo poguma, ker je potapljanje danes izjemno varno in dostopno vsem.  Menim, da je za otroke to spoznanje enakega pomena, kot da bi shodili, kar nedvomno lahko trdim, saj sem to ugotovil tudi pri svojih sinovih.  

Končno se to navdušenje nad potapljanjem in fotografijo ujema tudi z lepotno kirurgijo in je danes nekako povezano v celoto mojega življenja.