Ponedeljek, 11. decembra 2017, 14.20

Zgodba o meji med Slovenijo in Hrvaško končno prignana ad absurdum, za Hrvate je arbitraža nična

Slovenski »strokovnjaki« v arbitražnem postopku in politiki so izpadli naivni in nesposobni, Hrvati pa so pokazali svojo premetenost in sposobnost prisluškovanja sosedom ali pa imajo dobre zveze s tujimi obveščevalnimi agencijami

Pred dnevi je odjeknila udarna novica, da so na Hrvaškem pridobili zvočne posnetke, ki dokazujejo, da je bil od Slovenije imenovani član razsodišča, ki razsoja o dokončni ureditvi mejnih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško, ujet med nedovoljenim dogovarjanjem s t. i. agentko iz Slovenije, tudi o vplivanju na druge člane razsodišča. Pravila namreč prepovedujejo take oblike komuniciranja. Od tedaj naprej se ponovno krešejo močne iskre med državama, politično ozračje pa je v obeh pregreto. Ponovno so tako na površino privreli nizki nagoni, nacionalistični, obrambni, napadalni in drugi. Zadnja leta smo že (na žalost neupravičeno) pomislili, da so nekatere zadeve preteklost. Zelo smo se motili. Posledice najnovejšega konflikta so nepredvidljive, lahko so samo slabe, prispevek k slabim sosedskim odnosom – to je mogoče z gotovostjo zapisati – pa bo velik. Škodo bosta občutili obe glavni vpleteni strani; lepo bi bilo, če bi se glede tega motil.

Glede Slovenije je treba (po do zdaj znanih podatkih) pri tej zadevi ugotoviti, da je bila s svojimi predstavniki, vpletenimi v arbitražni postopek, glede na objavljene posnetke pogovorov obeh udeležencev in odziv ministra za zunanje zadeve, vlade, državnega zbora, predsednika, tako naivno diskreditirana, da je – milo rečeno – smešno povprečnemu državljanu, kako nesposobni ljudje sedijo in sedijo na tako pomembnih stolčkih. Predsednik Republike Slovenije je slovensko in hrvaško javnost o najnovejši arbitražni problematiki s svojim mlačnim mnenjem seznanil dolgo po razkritju, ko so ga novinarji napadli vsega preznojenega in ga dobili pred mikrofone v novodobni noši, spodnji majici, na nekem travniku je namreč tedaj pomagal nekemu kmetu spravljati seno, v okviru projekta o spodbujanju drug drugega, novinarjem pa ni dal vedeti, da zdaj ni pravi čas za taka vprašanja. Jasno je tudi, kdo ima pristojnost nadzora. Slovenski zunanji minister se je npr. oglasil po dolgih urah po razkritju, bil je namreč nekje v daljnih krajih na dopustu, in npr. v svojo obrambo skomuniciral, da so po njegovem Hrvati živčni, ker da so začutili, da bo zanje razsodba slabša od pričakovanj. Predsednik vlade je – če sem si dobro zapomnil – v svojo obrambo sporočil, da ni bil seznanjen z neprimernim delovanjem razsodnika in omenjene uslužbenke ministrstva za zunanje zadeve. Glede na funkcijo, ki jo opravlja, je taka izjava za šefa vlade – milo rečeno – smešna. Ipd. Seveda pa posledice najnovejših dogodkov ne bodo nepomembne oz. smešne, v konkretni zadevi ne bo pomagalo tudi, če bo Slovenija ignorirala Hrvaško oz. se po Evropi pritoževala in iskala zaveznike.

Hrvati so torej na podlagi prisluškovanja po medijih v javnost poslali podatke o neizpodbitnem neprimernem razpravljanju Slovenke in Slovenca, strokovnjaka za mednarodno pravo, ki, lahko zapišem, na ravni najnižje gostilniške, ulične, branjevske in podobne jezikovne in vsebinske razprave po domače, kot ob narezku, litru vina in slatini, obravnavata zelo resno in zahtevno tematiko, ki je za državo izjemnega pomena. Naši južni sosedje so tako lahko na svoje veliko veselje, v popolnem političnem in nacionalnem poenotenju za svoje namene lepo v miru pripravili teren, priložnost zagrabili in slovenske politike ter pristojne udeležence stoodstotno presenetili, šibke in nepripravljene. Sporočili so, da je zanje ta arbitražna zgodba zaključena, postopek pa nepovratno kompromitiran. Slovenski politični predstavniki in tudi mednarodni pravniki se tako zdaj večinoma lahko sklicujejo na nesprejemljivost (tudi protizakonitost) prisluškovanja, izkoriščanje prisluhov tuje obveščevalne službe za politične cilje, in glasno opozarjajo na jasne določbe o arbitraži, ki pravijo, da se v pravnem smislu (torej po določbah, ki urejajo delovanje razsodišča) slovenski razsodnik zamenja z novim, postopek določanja meje pa se nadaljuje, do dokončne razsodbe, ki bo obvezna za obe državi. 

Na žalost Slovenije je z dejanjem prej omenjenih oseb in nefunkcioniranjem njunih nadzornikov po uradni dolžnosti sklicevanje na določbe obojestranskega dogovora o arbitraži (ki je sicer zagledal luč sveta pod patronatom EU-ja, torej je politični sporazum z mednarodnopravnimi posledicami) najverjetneje tik pred ciljem obsojeno na propad. Da je zadeva še bolj absurdna za slovensko stran, najverjetneje glavna slovenska akterja v zadevi na razsodnike sploh nista imela nikakršnega vpliva, prepričani smo lahko, da nobenemu od treh arbitrov, ki so bili imenovani s seznama Evropske komisije, ni padlo na pamet, da bi se pustil kakorkoli vplivati od slovenskega (ali hrvaškega) arbitra, konec koncev bi razsodba arbitraže temeljila samo na predloženih in upoštevanih dokazih in pravnih argumentih obeh držav. V medsebojnih objavljenih pogovorih sta slovenska agentka in arbiter v tipičnem gostilniškem slogu, s pretiravanjem in površnim ter pavšalnim navajanjem po telefonu poskušala dvigniti samo svoj medsebojni status, svojo pomembnost … v tem njunem razmerju sodelovanja v tej zadevi, na kar npr. kaže že omenjena nizka jezikovna in vsebinska razprava obeh. Hrvati se s takimi in podobnimi trditvami oz. logičnimi zaključki seveda v tej zadevi ne ukvarjajo.

Spomnimo se, arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške glede ustanovitve arbitražnega sodišča o reševanju spora glede kopenske in morske meje med Slovenijo in Hrvaško sta leta 2009 podpisala zdajšnji predsednik RS, tedaj v funkciji predsednika vlade, in tedanja hrvaška predsednica vlade, in to po dolgih mučnih letih slabih sosedskih odnosov. Sledila je še ratifikacija arbitražnega sporazuma v obeh državah. Kaj je v tem primeru najpomembnejše, zdaj hitro pokažejo ekspresni odzivi s hrvaške strani, ko nekdanja hrvaška predsednica vlade (sopodpisnica) svojemu sopodpisniku oz. severnim sosedom takoj sporoči, da je z opisanim dejanjem slovenske agentke in arbitra sporazum mrtev, pisana druščina hrvaških političnih predstavnikov pa javnosti v obeh državah kot po tekočem traku sporoča, da jim neki skorumpiranci želijo vzeti Savudrijsko valo. Hrvati so se – tako je videti v tem trenutku – poenotili, da je treba od sporazuma odstopiti oz. da naj se razsodišče samorazpusti, ker mu več ne zaupajo, niti ne mislijo sprejeti oz. upoštevati razsodbe takega razsodišča. Torej zaradi nedovoljene komunikacije med arbitrom iz Slovenije in omenjeno agentko. Kot je to pogosto v mednarodnih odnosih in kot vidimo po svetu, je pravo pogosto sekundarnega pomena, čisto nič Sloveniji ne pomaga, da sicer lepo in s čisto pravniško govorico in s pravnimi argumenti Vasilka Sancin pove, da je nastalo situacijo mogoče rešiti v skladu z določbami, ki urejajo arbitražni postopek. Hrvatov tako pravno mnenje in reševanje zadeve po slovenskih notah zdaj sploh ne zanima. Od zdaj naprej torej gre pri vprašanju določanja kopenske in morske meje med Slovenijo in Hrvaško ponovno za čisto politično zadevo, tudi če v Sloveniji menimo in si želimo drugače.

 

odprtomorjerevijaevropa.jpg

 

V Sloveniji si tako lahko glede aktualne zadeve zastavljamo številna vprašanja, več kot Hrvati. Na primer, kako je mogoče, da sta dve osebi tako naivni, malomarni, da so državni organi in politiki tako nesposobni, kje je nadzor nad delom tujih obveščevalnih služb ... Zakaj so torej Hrvati prisluškovali prej omenjenima glavnima igralcema? Zakaj gnati spor ad absurdum? Odgovor seveda poznajo samo neposredno udeleženi sami. Sam lahko samo domnevam in logično sklepam. Morda je hrvaška politika sporazum o arbitraži že pred leti podpisala s t. i. figo v žepu, saj po razkritih posnetkih Hrvaška ni pokazala nikakršne želje po sanaciji stanja oz. nadaljevanju z novimi ljudmi na slovenski strani (ne pozabimo, da je šlo tedaj za močne pritiske Slovenije in nevarnost blokade v pristopnih pogajanjih južne sosede). Hrvati so tedaj nekaj morali narediti, da je severna soseda pospravila zadržke v postopku hrvaškega približevanja članstvu v Evropski uniji. Slovenci so tako (v dobri veri in zdaj vidimo, da naivno) s sklenitvijo arbitražnega sporazuma mislili, da bo mučno poglavje v odnosih po odločitvi arbitraže tako dokončno preteklost. Ne pozabimo, da z južno sosedo po razpadu Jugoslavije nikakor ni bilo mogoče rešiti odprtih mejnih in tudi drugih perečih vprašanj ne. Hrvati so se tako najverjetneje že v prejšnjem desetletju premeteno odločili, da si bodo zaščitili hrbet, svoj nacionalni interes, in bodo v primeru kakršnih koli informacij, ki bi nakazovale, da bo Slovenija pred arbitražo uspešnejša, imeli v rokah argumente (npr. zdajšnje prisluhe), kar bo dokončno uničilo delo razsodišča oz. slovenska prizadevanja za rešitev odprtih mejnih vprašanj z arbitražo. Hrvaški neuspeh pred arbitražo torej za hrvaško politiko oz. Hrvaško morda nikoli ni bil sprejemljiv. Kakor koli obrnemo, v kruti realnosti sodobnega sveta t. i. prijateljske države, da o drugih niti ne govorimo, prisluškujejo in vohunijo vse povprek že od nekdaj (Američani npr. prisluškujejo celo svojim najboljšim zaveznikom, npr. najvišjim predstavnikom Nemčije; Nemci to vedo, a se ne zmorejo oz. ne znajo ubraniti takega »prijateljskega« delovanja). Kako delujejo na tem področju slovenske službe, je težko oceniti, to vedo morda v državnem zboru ali pa vlada, za nazaj je tako ali tako nemogoče kar koli spremeniti. Arbiter iz Slovenije in omenjena agentka, zaposlena na ministrstvu za zunanje zadeve, predsednik vlade s celotnim svojim ministrstvom za zunanje zadeve, minister za zunanje zadeve, ki bi moral v trenutku odstopiti in se umakniti iz politike za večne čase, so naivno in s slabim delom ter politično neodgovorno pokazali, kakšen je bil v tej izjemno zahtevni meddržavni zadevi način njihovega dela.

Za nevtralnega, normalnega in poučenega Evropejca, pa tudi marsikaterega Slovenca in Hrvata, je ta zgodba med Slovenijo in Hrvaško končno prignana ad absurdum. Najverjetneje v teh dneh tako mislijo tudi Gilbert Guillaume, Vaughan Lowe in Bruno Simma, ki bodo zdaj reševali arbitražo, a težko, da se v tej arbitražni zgodbi dveh majhnih prepirljivih državic še da kaj rešiti na obojestransko zadovoljstvo. Nekaj odgovorov bomo dobili ob razglasitvi arbitražne odločitve in, kot je videti, bomo za obe državi, predvsem pa državljane, sprejemljive rešitve iskali in pričakovali še v dnevih, tednih, mesecih in morda letih za tem.

Komentar prvič objavljen 25. 7. 2015.