Ponedeljek, 11. decembra 2017, 14.22

Slovenska in hrvaška sosedska drama ter psihoza negotovosti

Komentar

Ali dve majhni državici Evropske unije, Hrvaška je po podatkih iz leta 2015 po številu prebivalcev na 20. mestu (pribl. 4,2 mio.), Slovenija pa na 22. mestu (pribl. 2,1 mio.) v EU (brez VB približno 440 mio.), skupaj imata sosedi komaj 1,5 odstotka prebivalstva EU, še sploh znata in zmoreta kaj rešiti na obojestransko zadovoljstvo in v interesu svojih državljanov? Bomo videli, ali bo prevladal razum ali stare zamere ali pritiski zunanjih dejavnikov.

Kakšna je sploh alternativa takemu težko doseženemu arbitražnemu sporazumu, ki je nastal s sodelovanjem Evropske komisije, pri katerem izvedbi zdaj vztraja samo ena stran? Možnosti so, a jih ni veliko. Dvostranski dogovor, na katerega ponovno in edino pozivajo hrvaški politiki, bo brez pritiska velesil oz. močnega tretjega težko ali nemogoče doseči, pravita že praksa in zgodovina odnosov med majhnima nepopustljivima državama. Hrvaške več ni mogoče izsiljevati in ji kar koli pogojevati, saj je njen status v EU enak statusu Slovenije. Začeti iz nič, z novo arbitražo v celoti v novi sestavi, po fiasku s to arbitražo, najverjetneje nemogoče. Mednarodna sodišča, ki jih je predlagala Hrvaška, za Slovenijo do zdaj niso bila in morda ne bodo nikoli sprejemljiva, predvsem zaradi Piranskega zaliva in stika slovenskega morja z mednarodnimi vodami. A po morebitni arbitražni dodelitvi večjega dela Piranskega zaliva Sloveniji bo severna soseda od. 29. junija 2017 naprej lahko imela močnejši položaj na morju v smislu pomorskega mednarodnega prava oz. prava morja. Hrvaška je že oz. bo dokončno izkoristila ponujeno priložnost, zanjo ni pomembno, da se razsodišče ni samorazpustilo ter je po prisluškovalni aferi nadaljevalo z delom in da sta odstopljeno hrvaško in slovensko mesto arbitrov zapolnila neodvisna tujca, Švicar Nicolas Michel in Norvežan Rolf Fife (od prej so tu še predsednik arbitraže Gilbert Guillaume ter Vaughan Lowe in Bruno Simma). Legitimnosti razsodišču več ne priznava, tiskanega izvoda razsodbe ne bodo niti prevzeli, odločitev pa bo zanjo nična in je ne bo implementirala, pa naj si slovenski politiki za implementacijo še kako prizadevajo, odločno in nedvoumno sporočajo s Hrvaškega. Slovenski politiki in mednarodni pravniki izjavljajo, da ja upoštevanje arbitražne odločitve petih razsodnikov edina sprejemljiva rešitev in da bodo vztrajali pri implementaciji odločitve (v šestih mesecih), ker je arbitraža legitimna, pravno zavezujoča, odločitev pa veljavna. Slovenija se o meji s Hrvaško več ne namerava dogovarjati in bo v celoti upoštevala razsodbo iz Haaga. Taka, popolnoma nasprotna stališča, niso obetavna, dogodki v prihodnje pa so nepredvidljivi, veliko vlogo pri dogodkih v prihodnje pa bo lahko imela tudi mednarodna skupnost, predvsem EU, v kateri bosta obe državi iskali zaveznike.

Arbitraži po razkritju posnetkov južni sosedi torej več niso zaupali in so enostransko odstopili od takega reševanja vprašanja nerešenih mejnih zadev; razsodbe tega razsodišča ne mislijo sprejeti oz. upoštevati, pravijo vsi Hrvati v en glas, tudi na območjih ne, kjer bo razsojeno v njeno korist; če bi ravnali drugače, bi seveda politiki izgubili verodostojnost pri svojih državljanih. Za Slovenijo je pomemben vsak meter morja, ima samo malo več kot 40 km obale. Hrvaška je iz Jugoslavije prišla s skoraj 6000 km obale (od tega je okoli 4000 otoške ipd.). Jasno je, čigav interes za ureditev meje na morju oz. za ureditev stika Slovenije z odprtim morjem (to je za Slovenijo celo ustavno vprašanje) je bil in bo vedno večji. Kopenske mejne točke so za t. i. navadne ljudi, ki živijo v negotovosti, prav tako pomembne. 

Turizemrevijaevropasi.jpg

Politični subjekti se ne zavedajo dovolj odgovornosti do države in ljudi, ki bi jo morali notranje- in zunanjepolitično zastopati odgovorno ter na najvišji mogoči politični in človeški ravni, saj očitno menijo, da so del neke elite, ki lahko v mandatu, tudi če je samo štirileten, ali zaradi nekih starih oz. preteklih zaslug, delajo, kar in kakor hočejo, pogosto komunicirajo v primitivnih oblikah in se po medijih sporazumevajo hipno, arogantno, brezvestno, celo nepremišljeno, provokativno. Kot vidimo in slišimo vsak dan: številni subjekti, ki nastopajo v imenu države v javnosti, so sposobni obžalovanja vredne nizke, gostilniške, ulične, branjevske in podobne jezikovne in vsebinske razprave ter nastopanja, neredko ideološkega. In taki zaupanja nevredni subjekti že dolga leta cvetijo in odločajo v imenu vseh, na državni in meddržavni ravni. Tako ni nič čudnega, da so rezultati taki, kot so.

Hrvaška je pokazala, kako funkcionira in kakšne močne (npr. diplomatske) ter tudi podtalne sile delujejo v mednarodni in sosedski politiki, pokazala in dokazala je tudi, kako so številni pripadniki t. i. slovenske elite, domnevni strokovnjaki za državne in mednarodne zadeve, v resnici (ne)sposobni, njihove napake pa potem poskušajo rešiti drugi, a včasih škode več ni mogoče v celoti sanirati. Morda bo kdo v ljudski obliki razmišljal tako: Janez se je pri tej arbitražni zadevi še enkrat pustil diskreditirati Josipu, Josip pa je imel prav, ko mu ni zaupal, in da se je Janez v resnici samodiskreditiral. Kakor koli že, Slovenija in Hrvaška sta sosedi, obsojeni druga na drugo, in bosta še naprej morali delovati in si prizadevati za dobrososedske odnose, saj bosta drugače še naprej izgubljali na področju gospodarstva in tudi mednarodno verodostojnost. V EU redko koga briga slovensko-hrvaški mejni spor, 25 drugih držav in več kot 430 milijov ljudi v državah EU ima dovolj svojih vsakodnevnih problemov.

In kako naprej po 29. juniju 2017, da ne bo kake škode za osebe ali premoženje, novih težav, konfliktov, incidentov, nestrpnosti, razpihovanja sovraštva, nacionalističnih izpadov? Če katera koli stran v arbitražni zadevi meni, da bo po 29. 6. 2017 ena stran zmagovalka, druga pa poraženka, se moti. Z vzvišenostjo, vsiljevanjem, izigravanjem, s podcenjevanjem, sprenevedanjem, z brezkompromistnostjo ipd. bo težko priti do za obe državi sprejemljivih rešitev. Tako Slovenci kot Hrvati imamo svojo resnico, tudi popolnoma nasproten pogled na obravnavano zadevo. Ni jasno, kaj vse bo še priplavalo na morsko, kopensko ali politično površino v prihodnosti. Vsi pa lahko vidimo, kako hitro lahko zavezanosti k mirnemu reševanju sporov v duhu dobrososedskih odnosov, mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve hitro, v enem trenutku, postanejo samo še mrtva trditev oz. črka na papirju, uničen politični projekt in neuresničena želja t. i. navadnih ljudi, ki želijo samo preprosto živeti v miru in uživati življenje v tem trenutku.

Slovenska in hrvaška sosedska drama ter psihoza negotovosti se na žalost nadaljujeta, a obe državi bi morali počasi, razumno in spoštljivo, omiliti svoja diametralna stališča, ne v interesu tretjih, oddaljenega Bruslja in drugih držav EU, preprosto v svojem zgodovinskem interesu.