Ob priložnosti razveljavitve sodbe v primeru Patria: Odvisno ali neodvisno slovensko sodstvo ...

Komentar je bil objavljen 6. maja 2014

 

DJ1.jpg
 

Op.: Sporočilo za medije Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 23. 4. 2015, tri odločbe ustavnega sodšča in pritrdilni ločeni mnenji ustavne sodnice Jadranke Sovdat in ustavnega sodnika Mitje Deisingerja lahko najdete na koncu članka.

KOMENTAR

Odvisno ali neodvisno slovensko sodstvo, dopustnost ali nedopustnost komentiranja sodb ...

V zadnjem času se ponovno veliko govori in piše o sodstvu (predvsem o kazenskem) v Republiki Sloveniji, o njegovi vlogi, odločitvah, (ne)odvisnosti ... Razlog vznemirjenja so odmevni kazenski primeri, ki še posebej opozarjajo na izjemno pomembnost dela kazenskega sodstva ter njegovo krhko in občutljivo vlogo v družbi. Ni treba posebej poudarjati številnih ustavnih določb, ki se nanašajo na delo sodišč in sodnikov (da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani so na ustavo in zakon; da sta v Sloveniji vsem zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve …), in določb v drugih predpisih. Številni sodniki na vseh stopnjah sodstva s svojim delom dokazujejo osebno pokončnost in zavezanost pravičnosti in pravu, ni dvoma, da so vredni popolnega zaupanja ljudstva, v imenu katerega razsojajo. Splošno znano pa je tudi, da črke na papirju nikjer na svetu – in tako tudi v Sloveniji – še ne pomenijo, da so vsi predpisi (npr. tudi kazenski procesni in materialni) vedno in povsod pravilno udejanjeni tudi v praksi okrajnih, okrožnih in pritožbenih sodišč, kar s svojimi odločitvami dokazujeta tudi Vrhovno sodišče RS in Ustavno sodišče RS.

V medijih in javnosti torej zelo odmevajo t. i. razvpiti kazenski postopki oz. kazenske zadeve, ki zaradi vključenih oseb najbolj vznemirjajo in tudi polarizirajo državljane (po navadi tudi strokovno javnost, seveda le tisto, ki se oglasi v razpravo in upa javno izraziti svoje mnenje). Slišijo se odzivi, dajejo se izjave …, oglašajo pa se tudi neki glasovi, da pravnomočnih sodb ni dopustno komentirati … Nekateri očitno še menijo, da so v Sloveniji vse osebe per se, že s tem, da so bile izvoljene v sodniško funkcijo s trajnim mandatom, zaradi enega sklepa o izvolitvi čez noč iz navadnega državljana (pravnika) takoj ali čez nekaj let brez izjeme postale vrhunske sodniške, pravniške, moralne, strokovne avtoritete ..., osebe, ki neodvisno in nepristransko same po sebi vsem v skladu z ustavo in zakoni do svoje upokojitve garantirajo pravice in skrbijo za temeljne vrednote v pravni državi, medijem in npr. tudi obsojencem njihovega dela, odločb … pa ni dovoljeno komentirati oz. ocenjevati, saj je to potem lahko označeno za napad na avtoriteto posameznega sodnika in sodstva ipd.

Na srečo velja tudi v tej državi svoboda govora, ki v demokratični družbi pomeni tudi, da je kazenske sodbe in druge odločbe sodišč dopustno in jih je pomembno komentirati (seveda na način, ki hkrati ne zmanjšuje verodostojnosti in ugleda vseh sodišč ali celotnega slovenskega sodstva ali vseh sodnikov), tako je seveda tudi že zdavnaj uveljavljeno stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Nikjer namreč ne piše, da se na evropskih oz. slovenskih sodiščih na prvi in pritožbeni stopnji v posamezni zadevi in zato, ker je v predpisih nekaj lepo napisano (npr., da sta pravica in dolžnost vsakega sodnika, da odloča neodvisno, skladno z ustavo in zakonom ter po lastni vesti), ne morejo zgoditi kršitve procesnega ali materialnega prava (določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, kršitve kazenskega zakonika itn.), to je ne nazadnje upošteval tudi zakonodajalec, ki je tudi v Sloveniji predvidel možnost vložitve izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne odločbe ter tudi ustavno pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbo je mogoče seveda vložiti tudi pri ESČP, ko so izčrpana vsa notranja pravna sredstva, če oseba meni, da je žrtev kršitev pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki med drugim varuje pravico do poštenega sojenja v kazenskih in civilnih zadevah, pravico do učinkovitega pravnega sredstva ...

Jasno je, da bo na ugled slovenskega kazenskega sodstva oz. celotnega sodstva (torej v obliki t. i. kolateralne škode) lahko zelo vplivala odločitev Vrhovnega sodišča RS v t. i. zadevi Patria (če bodo posamezniki z morebitnimi izrednimi pravnimi sredstvi uspešni) oz. tudi Ustavnega sodišča RS (v primeru uspešne ustavne pritožbe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin), torej v zadevi, ki je vzpodbudila tudi Sodni svet ter predsednice in predsednike sodišč, da so na javnost naslovili dve sporočili.

Sodni svet se je tako v svojem sporočilu za medije 30. aprila odzval na izjavo Janeza Janše, ki jo je izrekel na novinarski konferenci dan prej. Na očitke (tudi o politični motiviranosti delovanja v sodstvu) so se 5. maja odzvali tudi predsednice in predsedniki slovenskih sodišč, ki so na svojem posvetu v Ljubljani sprejeli skupno izjavo, v kateri so odločno zavrnili očitke o kakršnikoli politični motiviranosti delovanja ter podprli pravico in dolžnost vsakega sodnika, da odloča neodvisno, skladno z ustavo in zakonom ter po lastni vesti. Obe sporočili objavljamo nelektorirani (z vsemi jezikovnimi napakami) in v celoti.


Sporočilo sodnega sveta z dne 30. 4. 2014, v katerem se je odzval na izjavo Janeza Janše na novinarski konferenci dne 29. 4. 2014

V srednjem veku je sodna funkcija pripadala kralju, ta pa jo je lahko prenesel na sodnika. Sodnika je sam imenoval in ga odpoklical in sodnik je odločal po njegovih navodilih. Kralj je nato sodno funkcijo prenesel na fevdalce, ki je niso več opravljali kot »kraljevi delegati«, ampak so jo izvrševali kot osebno pravico. Postopno je prišlo do spoznanja, da mora biti posamezniku zagotovljeno pošteno in nepristransko sojenje in da je to mogoče le, če mu sodi neodvisen sodnik. Zato so sodnike začeli izbirati med tujci, ki niso bili podvrženi lokalnim vplivom. Tako so se postopoma uveljavili profesionalni sodniki, ki niso bili več pod neposredno oblastjo kralja.

Pravila, ki zagotavljajo neodvisnost sodstva, nikakor niso namenjena temu, da bi varovala nedotakljivost sodnikov, ampak so namenjena zaščiti državljanov pred zlorabo državne oblasti. V ta namen je Charles de Montesquieu razvil nauk o delitvi oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno in le v državah, v katerih je uveljavljeno to načelo, je sodstvo resnično neodvisno. To načelo temelji na izhodišču, da morajo biti te tri funkcije porazdeljene med različne, medsebojno neodvisne državne organe, ustavna ureditev pa mora biti taka, da ena oblast ustavlja drugo. To načelo je kot temeljno načelo demokratične pravne države umeščeno tudi v 3. člen Ustave Republike Slovenije. Zakonodajno funkcijo, sprejemanje zakonov tako v sistemu parlamentarne demokracije opravlja parlament, vlada in upravni organi skrbijo za izvrševanje zakonov, sodstvo pa rešuje spore v zvezi s kršitvami pravnih aktov in izvaja ustavnosodno kontrolo.

Podrobnejši sistem delitve oblasti je razviden iz analize medsebojnega in vzajemnega učinkovanja različnih ustavnih določb, ki temeljno ustavno načelo o delitvi oblasti razčlenjujejo bolj natančno. Te določbe morajo biti takšne, da zagotavljajo mehanizem medsebojnega nadzora in omejevanja. Z organizacijskega vidika to pomeni, da praviloma nosilci posameznih vej oblasti ne postavljajo sami sebe, ampak jih na funkcijo postavlja neposredno (poslance z volitvami na primer) ali posredno ljudstvo (tako, da v postopku postavljanja na oblast s takšnimi in drugačnimi pristojnostmi sodelujejo predstavniki drugih vej oblasti).

Zato je zelo pomemben vidik neodvisnosti sodstva prav to, kdo imenuje in razrešuje sodnike in predsednike sodišč. Tu gre vselej za iskanje občutljivega ravnovesja med zagotavljanjem nujnega nadzora nad delom sodstva s strani drugih dveh vej oblasti in preprečevanjem nedopustnega vplivanja drugih dveh vej oblasti na delo sodnikov in na njihove odločitve. Država in funkcionarji drugih dveh vej oblasti so namreč zelo pogosto stranke v sodnih postopkih. Sodniki na primer odločajo o odškodninski odgovornosti države zaradi nezakonitega ravnanja državnih organov proti posameznikom, o kazenski odgovornosti članov vlade in parlamenta, o kršitvah pravic iz delovnih razmerij proti državi kot delodajalcu. Pravica vsakega državljana je, da v teh sporih odloča neodvisen sodnik. Neodvisen pa je sodnik takrat, ko odloča tako kot misli, da je prav in v skladu z zakonom in ne tako, da bo ustregel določeni politični eliti, ker se bo bal, da bo ta čez leto ali dve odločala o njegovem imenovanju, napredovanju, plači ali razrešitvi.

Ustavno sodišče RS je v eni od svojih odločb poudarilo, da je konkretna izvedba načela medsebojnega nadzora in omejevanja posameznih vej oblasti v vsaki posamezni državi tako različno izpeljana, da o takšnih vprašanjih, kot je ureditev imenovanja sodnikov ali predsednikov sodišč, ni mogoče določiti splošnega pravila. Vzpostavitev demokratične pravne države je namreč celo bolj odvisna od zgodovinskega razvoja in politične kulture kot pa od ustavnopravne in zakonske ureditve. Povedano drugače: če je politična kultura na zelo visokem nivoju, je potreba po zagotavljanju ustreznih varovalk v ustavi in zakonu za neodvisnost sodstva majhna. Če pa je politična kultura na nizkem nivoju, morajo biti varovalke za neodvisnost sodstva toliko močnejše.

Pozivi predsednika SDS Janeza Janše k nespoštovanju sodišča in o nujnosti lustracije slovenskih sodnikov, ki jih je izrekel ob odločitvi višjega sodišča, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje, kažejo, da je treba ohraniti ali celo okrepiti ustavne in zakonske varovalke neodvisnosti sodstva. Sodniki pa lahko moralno moč in integriteto slovenskega sodstva najbolj zavarujejo tako, da kljubujejo pritiskom nosilcev političnega odločanja in medijev in pri odločanju v vsakem posameznem primeru ohranijo osebno pokončnost in zavezanost pravičnosti in pravu.

 

Izjava predsednic in predsednikov slovenskih sodišč z dne 5. 5. 2014 z odzivom tudi na očitke o politični motiviranosti delovanja sodnikov

Delovanje slovenskih sodišč in sodstva kot celote se v zadnjih letih občutno izboljšuje, kar ugotavljata tako domača kot tudi tuja strokovna javnost. Stanje, v katerem se je v preteklosti znašel sodni sistem, je posledica vrste dejavnikov, predvsem pa slabo premišljene reforme sodnega sistema leta 1994.

Odgovornosti za odločitve drugih dveh vej oblasti ter njihove sistemske posledice sodstvo ne more sprejemati. Sodstvo je odgovornost za razloge za slabosti v delovanju na svoji strani že večkrat priznalo in se že pred leti lotilo njihovega sistematičnega odpravljanja. Izrazito pozitivni trendi delovanja sodnega sistema ne bi bili mogoči brez pravilne opredelitve razlogov za stanje ter sprejema učinkovitih ukrepov za celostno in dolgoročno krepitev kakovostnega delovanja. Temeljne vrednote slovenskega sodstva so neodvisnost in nepristranskost, odgovornost, integriteta in poštenost, sojenje v optimalnem in predvidljivem času ter zagotavljanje kakovostne storitve za stranke v sodnih postopkih. Glavna merila uspešnega sodišča in sodnika so postopkovna pravičnost, kakovost sodne odločbe ter sojenje v optimalnem in predvidljivem času.

Tudi sodstvo ugotavlja nizko stopnjo zaupanja, ki ga uživa v javnosti. Ob tem pa ne more spregledati dejstva, da je sodstvo najvišjo stopnjo zaupanja uživalo okoli leta 2000. Gre za obdobje, v katerem je nastalo največ sodnih zaostankov, zastaralo največ zadev, sodni postopki so bili najdaljši, delovanje sodnega sistema pa najslabše. Sodstvo sistematično dela na notranjih dejavnikih, povprečni časi odločanja, ki so vplivali tudi na nastanek zaostankov v preteklosti in na odnos političnih vej do sodstva, pa so v zadnjih letih najkrajši v zgodovini ter se še skrajšujejo.

Ne glede na siceršnji trud in delovanje, so poleg notranjih dejavnikov za zaupanje javnosti izrazito pomembni tudi zunanji dejavniki, vključno z obravnavo sodstva v javnosti. Sodišča po naravi stvari odločajo o spornih vprašanjih, pri čemer sprejemajo tudi odločitve, s katerimi vsaj ena od strank v postopku ni zadovoljna. Odločitve, ki jih sprejemajo glede na svojo ustavno vlogo v družbi, so lahko moteče za različne deležnike ali pa celo v nasprotju z večinskim mnenjem.

Zlasti v primerih, kjer so udeležene družbeno vplivne osebe, pogosto prihaja do neodmerjenih reakcij, ki merijo na izpodbijanje verodostojnosti tako posamezne odločitve kot tudi sodstva kot celote. Z vidika osebne prizadetosti obravnavanega ali obsojenega posameznika so takšne izjave morda lahko razumljive. Pomembno težo pa jim daje družbeno politična vloga posameznika v družbi in odmev takšnih besed na najširši ravni. Ravno takšni odzivi uživajo visoko pozornost javnosti ter pomembno vplivajo na splošno zaupanje, kot tudi ravnanje drugih posameznikov v njihovih sodnih postopkih, ne glede na siceršnje splošno delovanje sodišč. Na najširši ravni lahko vodijo tudi do nadaljnjih slabo premišljenih zakonskih in sistemskih rešitev, ki bi zaradi zasledovanja partikularnih interesov utegnile v prihodnosti ponovno negativno vplivati na delovanje sodnega sistema in posledično pravne države kot celote.

Sodstvo se ne more in se ne bo spuščalo na raven političnega diskurza. Merilo kakovosti odločitve v konkretni zadevi ne sme biti zadovoljstvo posameznika z njenim izidom. Pravilnost in zakonitost vsake posamezne sodne odločbe je mogoče preizkusiti le v postopku s pravnimi sredstvi, saj jih sodstvo ne more niti komentirati niti obravnavati izven zakonsko določenega postopka.

Kot sta poudarila Evropsko sodišče za človekove pravice in Ustavno sodišče Republike Slovenije, je kritiko konkretne sodne odločbe ali postopanja sodišča vedno mogoče podati na način, ki hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva. S slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi, z vidika obrambe pravic v konkretni zadevi pa tudi nepotrebnimi, napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika, se vnaša vzdušje vzpostavljanja nezaupanja v delo sodišč. Upoštevati je treba posebno vlogo sodstva v družbi, ki mora, kot garant pravice, temeljne vrednote v pravni državi, uživati zaupanje javnosti, če naj bo uspešno pri svoji nalogi. Vprašanje avtoritete sodišča se nanaša na zavest, da so sodišča tisti forum, ki je namenjen reševanju sporov oziroma za odločanje o krivdi ali nedolžnosti, pri čemer je pomembno, da ima javnost v veliki meri zaupanje v sposobnost sodstva, da to funkcijo izpolni.

Predsedniki slovenskih sodišč odločno zavračamo očitke o kakršnikoli politični motiviranosti svojega delovanja ter podpiramo pravico in dolžnost vsakega sodnika, da odloča neodvisno, skladno z Ustavo in zakonom ter po lastni vesti.

Soglašamo s stališčem Sodnega sveta, da lahko sodniki moralno moč in integriteto slovenskega sodstva najbolj zavarujejo tako, da kljubujejo pritiskom nosilcev političnega odločanja in medijev in pri odločanju v vsakem posameznem primeru ohranijo osebno pokončnost in zavezanost pravičnosti in pravu.

Pogoj za takšno delo sta dejanska neodvisnost sodnika ter odgovoren odnos ključnih družbenih deležnikov v njihovem javnem delovanju. Pri svojem delu se bomo še naprej zavzemali za nadaljnje delovanje sodišč skladno z Ustavo in zakonodajo Republike Slovenije ter z izraženimi temeljnimi vrednotami in merili sodstva.


Tiskovno sporočilo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 23. 4. 2015, tri odločbe in pritrdilni ločeni mnenji ustavne sodnice Jadranke Sovdat in ustavnega sodnika Mitje Deisingerja

Z odločbami št. Up-879/14, Up-883/14 in Up-889/14, vse z dne 20. 4. 2015, je Ustavno sodišče RS odločilo, da se sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2014, Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 2457/2010 z dne 21. 3. 2014 in Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 2457/2010 z dne 5. 6. 2013 razveljavijo in se zadeve dodelijo drugemu sodniku Okrajnega sodišča v Ljubljani v novo odločanje.

S klikom povezave lahko datoteke prenesete v svoj računalnik.