Demagoški brejnstorming v predvolilni kampanji – nakazane sposobnosti vladanja tudi za prihodnji mandat

Radi bi vodili državo, pa sami brez tuje pomoči niso sposobni voditi niti predvolilne kampanje, v kateri nagovarjajo svoje državljane

 

DJ1.jpg
 

Državni zbor Republike Slovenije (DZ) sestavlja 90 poslancev, državljani z volilno pravico, ki oddajo veljavne glasovnice, jih izvolijo s splošnim, z neposrednim in s tajnim glasovanjem. Teh 90 oseb (88 + 2), t. i. predstavnikov ljudstva, pri svojem poslanskem delu ni vezanih na kakršna koli navodila. DZ imenuje in razrešuje predsednico/predsednika vlade in ministrice/ministre, predsednico/predsednika in podpredsednice/podpredsednike državnega zbora, sodnice in sodnike ...

Končuje se predvolilna kampanja za letošnje predčasne volitve v Državni zbor Republike Slovenije, ki bodo 13. julija. Številni kandidatke in kandidati, kot vidimo (različne ženske in moške glave nas gledajo s plakatov ob cestah) in slišimo (če slučajno zamenjamo TV-kanal ipd.), bi radi sedeli (morda celo pozirali ali pa pošteno oddelali) v DZ-ju, številni bi radi celo ta mandat vladali in delili, seveda iz lepih ljubljanskih kabinetov in še lepših pisarn, vsi za lepšo prihodnost Slovenije. Veliko mandatov si ponovno želijo tudi upokojenci, ki bodo, če sem dobro razumel, poskrbeli za vse upokojence in tudi za lepše življenje mladih, pa še za brezposelne bodo poskbeli mimogrede  ...

Prepričan sem, da bo ta komentar aktualen tudi na naslednjih državnozborskih volitvah.

Tako smo tudi v tej kampanji bili priče standardnemu demagoškemu pranju možganov, pravemu brejnstormingu, ki so ga, do tega imajo seveda vso pravico, na veliko podpirali tudi različni oz. številni (ne)odvisni mediji s svojo brezplačno, oportunistično ipd. podporo različnim starim in ad hoc nastalim in skoraj čudežno vzniklim političnim subjektom.

V oči so že od samega začetka kampanje bodle številne tradicionalne zadeve. Omenil bom javnomnenjske raziskave oz. raziskave javnega mnenja o t. i. priljubljenosti strank in njihovih potencialnih odstotkih, pa priljubljenosti njihovih liderjev, pravijo, da tudi novih obrazov. Prozorno do kraja, z lune se vidi, kam psi tace molijo. Predvolilne ankete s svojimi rezultati so in bodo vedno lahko kvečjemu le dober predvolilni nateg ali odvrnitev volivcev oz. poskus manipulacije s t. i. volilnim telesom, saj je nemogoče izbrati verodostojen vzorec, ki bi lahko odrazil kakršno koli realno sliko glede vrednosti političnih subjektov in njihovih odstotkov. Nekateri mediji so to seveda tudi spoznali in so potem računali celo neka povprečja. O. K., naj se veselijo.

V oči, vse do volilnega molka, bodejo tudi televizijska soočenja in cela vrsta puhlih, površinskih in demagoško serviranih izjav in praznega posplošenega besedičenja političnih subjektov. Smešni in hkrati patetični so primeri, ko strankarski veljaki oz. kandidatke in kandidati ne poznajo niti lastnih predvolilnih programov (oz. nekih polpismeno sestavljenih besedil), statističnih podatkov, stanja svojega premoženja, še manj pa imajo konkretne odgovore na najosnovnejša življenjska vprašanja. In taki »razgledani in transparentni« subjekti bodo ponovno vodili državo oz. sedeli v vladi ali pa v opoziciji. Nakazali so vse oz. številne svoje mizerne sposobnosti vladanja tudi za prihodnje – smešno in za zjokati se hkrati.

V oči bode absurdna, toda očitno zelo ciljna predvolilna poteza propadlih zadnjih vladajočih subjektov, ki so se se odločili, da bodo v predvolilne namene prekinili postopek privatizacije podjetij, ki so jih sami izbrali za privatizacijo. Netransparentna privatizacija, polna korupcije, ki jo že več kot desetletje vodijo različni družbeni privilegiranci, je dejansko osiromašila družinske proračune v tej državi zaposlenih delovnih in neprivilegiranih ljudi, jih zadnja leta številne pahnila v socialno stisko zaradi zniževanja plač in drugih prejemkov, s socialistično dokapitalizacijo iz proračuna oz. iz zadolževanja države pa nagradila vse stebre kapitalizma, ki niso plačale niti centa za svoje neuspešno poslovanje. Ena izmed največjih brezobraznosti vladajočih v preteklem obdobju, ki si v tej predvolilni kampanji izjemno prizadevajo za ohranitev privilegijev in novi mandat, pa je več kot polmilijardno poroštvo za reševanje dveh zasebnih bank. Človek si sploh ne more predstavljati, koliko malih gospodarskih subjektov in koliko delovnih mest bi lahko rešili ter na novo pridobili na račun takega sprevrženega dajanja poroštev, v vsakem primeru bi bil javni dolg precej manjši.

V oči bode demagoškost najnižje vrste pri nategu ljudi pri reševanju izjemno perečega položaja številnih brezposelnih oseb. Vodilni kandidati in politični subjekti, ki bodo po volitvah dejansko odločali, so skoraj vsi do zadnjega brez kakršnih koli praktičnih gospodarskih oz. – bolje rečeno – podjetniških izkušenj. Nekateri obljubljajo na tisoče novih delovnih mest, če bodo izvoljeni. Videti je, da v življenju niso sestavili enega samega malega oglasa, na podlagi katerega bi prodali kako svojo osebno stvar, kaj šele kak izdelek ali storitev. V proračunu države bo zmanjkalo sredstev za številne zadeve, ki so demagoško navržene v tej predvolilni kampanji. Nekateri največji proračunski uporabniki bodo najverjetneje posredno izpili še precej kapelj krvi mladim in delovno aktivnim, gospodarskim družbam oz. podjetnikom, brezposelnim pa vzeli upanje, da bodo v doglednem času dobili zaposlitev. Ne pozabimo, tudi državnozborske stranke mesečno prejemajo velike zneske iz proračuna, na kraj pameti jim ne pade, da bi se odrekle dela takega »težko zasluženega denarja«.

V predvolilno kampanjo se je v letu 2014 hočeš nočeš, zavedno ali nezavedno, vključilo slovensko sodstvo s svojimi (ne)odločitvami in tako državljane še bolj razklalo na več polov. Očitno je, da je slovensko sodstvo v svojem delu v hierarhični, ideološki, strokovni in še kaki krizi. Politično kampanjo je tako zaznamovala t. i. zadeva Patria, saj je eden izmed glavnih političnih protagonistov v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob (t. i. ZPKZ Dob), od koder sicer z odprtega oddelka Puščava lahko pisno komunicira z javnostjo, seveda pa ne more sodelovati na večini predvolilnih soočenj itn., kar je poleg kršitve človekovih pravic v sodnem postopku najhujši očitek njegovih političnih somišljenikov. (Glede zagotavljanja javnosti sojenja: Nikoli nisem na primer razumel in odobraval določil slovenskega sodnega reda, ki v razdelku o zagotavljanju javnosti sojenja določa, da je fotografiranje oziroma slikovno snemanje sodnikov ter članov senata (torej oseb, ki odločajo in razglašajo sodbe v imenu ljudstva!) brez njihovega soglasja prepovedano. S takimi in podobnimi določili in s skrivanjem pred javnostjo si slovensko sodstvo ne bo nikoli pridobilo ustreznega položaja in ugleda v javnosti oz. v družbi. Če se sodnica ali sodnik ne upa pokazati javnosti, naj se pač ne ukvarja z dejavnostjo sojenja v imenu ljudstva.) Ali so lahko take volitve legitimne, bo pokazala prihodnost, v kateri se bo o kazenski sankciji vodji politične stranke moralo dokončno izreči tudi Vrhovno sodišče RS in morda pozneje v specifični obliki še Evropsko sodišče za človekove pravice. Slovensko ustavno sodišče je o zadevi povedalo svoje, nikakor pa ni mogoče spregledati ločenih mnenj treh ustavnih sodnikov.

Ena izmed najbednejših potez vladanja želečih subjektov v tej volilni kampanji pa je najem tujih kadrov (t. i. svetovalcev ipd.) za vodenje predvolilne kampanje. Ne vem, kaj sploh delajo v tej državi politiki oz. – bolje rečeno – subjekti, ki niso zmožni oz. sposobni v svoji, tj. dvomilijonski državi, dobremu milijonu volivk in volivcev predstaviti svoje politične programe brez pomoči nekih ad hoc plačancev, tujcev, ki o konkretnih slovenskih problemih, ki državljane edino zanimajo, nimajo pojma.

In kaj nas najverjetneje najprej čaka po volitvah: zakulisno sestavljanje koalicije, mučno vladanje programsko in drugače nezdružljivih strank ... Po zdajšnjem (proporcionalnem) volilnem sistemu je nemogoče kakovostno upravljati državo (karkoli že pod tem razumemo), saj bo koalicija več strank (kakršnih koli barv), že vnaprej obsojena na gnilokompromisni sistem delovanja, ki bo omogočal tudi tako politiko. Edina rešitev za ta zdaj nerešljiv problem politične nestabilnosti je morda v večinskem volilnem sistemu, ki pa mora temeljiti seveda na načelih legitimnosti, sorazmernega predstavljanja itn.